Kratek zgodovinski oris knjižničarstva na ilirskobistriškem
Prve začetke javnega knjižničarstva zasledimo na ilirskobistriškem v letu 1864, ko je bila ustanovljena Narodna čitalnica s skromno knjižnico. Njen ustanovitelj je bil Matija Ličan, imenovan Stari Slovenec. Čitalnica je bila zbirališče Bistričanov in Trnovcev, kjer so imeli na razpolago slovensko in tuje časopisje ter precej novih knjig, katere so nabavljali v Trstu. Fašizem je leta 1926 razpustil Čitalnico, tako se je del knjižnice in arhiva porazgubil ali uničil, nekaj knjig pa so posamezniki skrivali po svojih domovih pred uničenjem.
Druga svetovna vojna je razvoj knjižničarstva v Ilirski Bistrici povsem zavrla. Veliko knjig je bilo uničenih, saj je okupator teptal vse, kar je bilo slovenskega.
Po vojni so začetki knjižnične dejavnosti ponovno zaživeli v letu 1950 v prostoru na Levstikovi ulici (bivši Center za socialno delo). Knjige za to prvo knjižnico so začeli zbirati entuziasti. Veliko jih je bilo podarjenih, nekaj pa odkupljenih. Knjižna zaloga je bila skromna in ni bila inventarizirana. Knjižnica je bila v tem obdobju večkrat prisiljena zamenjati prostore. Tako se je selila v Logarjevo hišo, v Cankarjevo ulico, Verbičevo hišo in v Dom družbenih organizacij. Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da so takrat delo knjižnice vodili izključno ljubitelji s prostovoljnim delom. Knjižnica je vse do leta 1959 opravljala svoje kulturno poslanstvo pod okriljem kulturno-umetniškega društva »SVOBODA« .
Ljudski odbor je ustanovil leta 1960 LJUDSKO KNJIŽNICO v Ilirski Bistrici kot samostojno delovno organizacijo. Finančno stanje knjižnice se je močno izboljšalo, saj je občina skrbela za redno nakazovanje dotacij.
Sledili sta še dve selitvi : leta 1963 se je knjižnica pod okriljem Kulturnega centra preselila v Šajnovo hišo, naslednje leto 1964 pa v prostore nekdanje Glasbene šole v Jurčičevo ulico.
Leta 1964 občinska skupščina ustanovi MATIČNO KNJIŽNICO, ki je pokrivala s svojim delovanjem celotno ilirskobistriško občino. Knjižnica se je uredila po načelu prostega pristopa; knjižnično gradivo se je urejalo po sistemu UDK, pionirski oddelek pa po starostnih stopnjah. Občinska skupščina ji je zaupala tudi naloge matične dejavnosti za območje celotne občine. Tako je knjižnica uvedla v okviru knjižnične mreže izposojo knjig s pomočjo 4 potujočih kovčkov. Vsak kovček je vseboval cca 120 knjig. Knjige so s potujočimi kovčki potovale po bolj oddaljenih vaseh, kjer so prebivalci le težko prišli do knjig.
V letu 1968 je knjižnica dobila na novo opremljen prostor v zgradbi občinske skupščine; novi prostori so merili 83 m2. Knjižnica je imela majhno skladišče, nekaj sedežev za bralce , razdeljena je bila na oddelek za odrasle in na pionirski oddelek. Organizirali in prirejali so literarne večere, slikarske razstave in se ukvarjali z različnimi kulturnimi oblikami dela.
Leta 1982 je prišlo do ponovne selitve v nove večje prostore, ki so zagotavljali pogoje za še hitrejši razmah njene dejavnosti, tako strokovne kot organizacijske in kulturne. Otvoritev knjižnice je bila 1. julija 1982, na lokaciji Trg Maršala Tita 2 – pritličje Sketove hiše. Knjižnica je odslej delovala na 209 m2, imela je oddelek za odrasle, mladinski oddelek, pet čitalniških kotičkov ( 22 sedežev ) ter predalnik za časnike in časopise. V novih prostorih knjižnice se je poleg utečenih literarnih večerov ter razstav začelo uspešno prirejati ure pravljic in druge oblike dela z mladimi bralci – bibliopedagoške ure z osnovnošolci.
13. julija 1985 se je s prisrčno slovesnostjo uresničilo poimenovanje Matične knjižnice v KNJIŽNICO MAKSE SAMSA.
Knjižnica je svojo dejavnost širila tudi v izposojevališčih. S ciljem približati knjigo tudi bralcem, ki do knjižnice ne morejo priti, smo leta 1991 odprli izposojevališče premične zbirke v Domu starejših občanov.
V vseh teh letih se je knjižnični fond knjig povečal, narasla sta obisk in izposoja gradiva.
Knjižnica se je leta 1996 vključila v informacijsko mrežo sistema COBISS in začela z računalniško obdelavo knjižničnega gradiva, kasneje leta 1998 pa je knjižnica prešla na avtomatizirano izposojo. Napravljen je bil prvi korak v avtomatizacijo poslovanja knjižnice.
Nevzdržna prostorska stiska je dušila normalno izposojo knjig in onemogočala izvajanje ostalih programov knjižnične dejavnosti. Hudo prostorsko stisko je knjižnica deloma rešila leta 1998 z odprtjem prizidka k stari knjižnici. Druga faza posodobitve knjižnice je bila končana leta 2001. Knjižnica je obnovila celotno Sketovo hišo in sedaj deluje na več kot 900 m2 površine.
Z novimi prostori kot so velika čitalnica za odrasle, pravljični kotiček za najmlajše, glasbena soba, domoznanski oddelek s študijsko čitalnico, skladišče, prostori za obdelavo knjižničnega gradiva, računalniki za deskanje po internetu itd.je bogato zaživela celotna dejavnost knjižnice, ki se obrestuje v obisku, izposoji, prirejanju literarnih večerov, srečanju z literarnimi ustvarjalci za otroke, razstavah, mesečnih ugankah, knjižnih kvizih, urah pravljic, bibliopedagoških urah, organiziranih ogledih knjižnice itd.
Knjižnica je leta 2004 dobila spominsko plaketo Občine Ilirska Bistrica za štiridesetletno uspešno delovanje na področju knjižničarstva.
Knjižnica ves čas sledi sodobnim trendom, spodbuja digitalno pismenost med uporabniki, pripravlja izobraževanja za odrasle in nenehno širi svoje poslanstvo. Sodeluje z različnimi društvi, s šolami, vrtci in drugimi zavodi. Postala je pomembnejša kulturna ustanova v Ilirski Bistrici ter center kulturnega dogajanja, ki deluje po principu čim več storitev in informacij v najkrajšem možnem času za vse strukture naših uporabnikov. V letu 2014, ob 50-obletnici, je prejela spominsko plaketo Občine Ilirska Bistrica za dolgoletno, uspešno in ustvarjalno delo.
V letu 2014 je knjižnica praznovala in obeležila s slavnostno prireditvijo tri pomembne jubileje 150 let bistriške čitalnice, 110 letnico rojstva Makse Samsa in 50 let samostojne Knjižnice Makse Samsa. Ob 50- letnici delovanja smo izdali tudi zbornik knjižnice z naslovom Sledi v času.