Prehojena Slovenska planinska transverzala – navdihujoče predavanje Marca Vadnjala
V Knjižnici Makse Samsa smo prisluhnili izjemnemu predavanju, polnemu navdiha, doživetij in pristnih zgodb iz sveta planinstva. V sodelovanju s Tekaškim društvom Bistrc smo gostili Marca Vadnjala, ki nam je predstavil svojo izkušnjo o prehojeni Slovenski planinski transverzali – Slovenski planinski poti.
Uvodoma je zbrane nagovorila direktorica knjižnice, mag. Damijana Hrabar, ki je predstavila Marca Vadnjala. Poudarila je, da se je rodil v Parizu in se pri štirinajstih letih preselil v Slovenijo, v deželo svojih staršev. Omenila je, da ga na Pivškem in v Zagorju mnogi poznajo kot “Francoza”, medtem ko je za domačine iz Bistrca poznan kot predan tekač, planinec in ustvarjalec izdelkov iz lesa.
Marc Vadnjal, doma iz Šembij, nosi v sebi pridih francoskega duha, a je svojo strast do gora razvil v Sloveniji. Kot strasten tekač in predan planinec je osvojil vse najvišje vrhove Slovenije ter nekaj tudi v tujini. Njegova ljubezen do gora presega zgolj športni izziv – postala je njegov način življenja.
Slovenska planinska pot, znana tudi kot Slovenska planinska transverzala, je najbolj priljubljena vezna pot pri nas in ena najstarejših v Evropi. Poteka od Maribora, čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, predalpska hribovja ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Označena je s številko 1 ob znameniti rdeče-beli Knafelčevi markaciji, dolga pa je 617 kilometrov.
Na predavanju nas je Marc popeljal skozi svojo izkušnjo na tej poti in z zanimanjem smo mu prisluhnili. Za celotno pot naj bi pohodnik potreboval okoli 38 dni, uradni rekord s spremstvom znaša 7 dni, Marc pa je pot pretekel v 14 dneh in sicer julija 2022. Trasa je razdeljena na tri dele – od Pohorja do Mojstrane, območje Julijskih Alp in primorski del. Večinoma je prenočeval v planinskih kočah in tam tudi jedel. Na tretjem delu poti, na Primorskem, pa so bile koče med tednom zaprte, zato je bil včasih primoran iskati druge rešitve za spanje in prehrano. Kot primer nam je povedal, da je enkrat minilo tudi 30 ur, ko je nazadnje zaužil obrok.
S pomočjo fotografij in posnetkov smo sledili njegovim korakom čez gore in doline, si ogledali posnetke čudovitih razgledov, prizore osvežitve v gorskih potočkih ter srečanja s kozorogi in drugimi živalmi. Svoje doživljanje poti je strnil v ganljive misli o tem, kako mu tek in planinarjenje pomenita sprostitev in tolažbo – ko je vesel, teče, ko je žalosten, prav tako teče. Hkrati pa je poudaril, da je tek tudi prijateljstvo, saj na poti srečuje somišljenike, s katerimi izmenja le nekaj besed, a se med njimi vseeno hitro ustvari močna povezanost.
Eden od zanimivih trenutkov predavanja je bil tudi nasvet, ki ga lahko najdemo na poti: “Če zaidete z označene poti, se skušajte vrniti po isti poti nazaj do prve markacije. Na poti nikoli ne ubirajte bližnjic!” Marc nam je zaupal, da je sam enkrat poskušal ubrati bližnjico, ki se mu je takrat zdela kot hitrejša rešitev, vendar je kmalu ugotovil, da je bila to zgolj njegova iluzija. V resnici je zašel in moral se je vrniti nazaj do prve markacije in nadaljevati po predvideni poti. Tako je s poskusom prihranka časa v resnici izgubil več časa in energije.
Ob koncu smo Marcu Vadnjalu navdušeno zaploskali, se mu iskreno zahvalili in s tem izrazili čestitke ter spoštovanje za njegov izjemen podvig. Njegova zgodba je zagotovo marsikoga navdihnila za nove planinske podvige in odkrivanje čudovitih kotičkov slovenske narave.
