V Knjižnici Makse Samsa je v četrtek, 19. februarja 2026 potekala predstavitev monografije z naslovom Z besedami stkana bližina: pisma družin Šušmelj in Kosič med Egiptom in Primorsko. Knjiga je nastala kot primer t. i. »občanske znanosti«, saj je plod tesnega sodelovanja med urednikoma dr. Katjo Mihurko in dr. Milanom Mrđenovićem, ki prihajata iz Fakultete za humanistiko, Univerze v Novi Gorici ter domačinko Sonjo Kosič, ki je skrbno ohranila in uredila obsežno družinsko zapuščino. Knjiga poleg dopisovanja med Francijem in Zofko vključuje še dve drugi korespondenci, biografije avtorjev pisem ter strokovne razprave o migracijah, zgodovinskem kontekstu in literarni vrednosti zapisov.
Dogodek je osvetlil pojav aleksandrinstva, ki je zaznamoval številne primorske družine. Dolga desetletja je v kolektivnem spominu prevladovala podoba Aleksandrink kot dojilj, a zgodovinski viri kažejo drugače, saj je teh bila približno le četrtina. Mnoge so bile guvernante, kuharice, sobarice, nekatere celo spremljevalke premožnih družin na dvorih. Egipt, predvsem Aleksandrija in Kairo so bili v tistem času prostor različnih kultur in jezikov. Ženske so tam pridobile znanje, širino in samozavest. A ko so se vračale domov, jih je pogosto pričakalo nerazumevanje. Družba in cerkev sta njihovo odsotnost in delo v tujini spremljali s predsodki, zato so mnoge zgodbe desetletja ostajale zamolčane.
Osrednji del večera je bil posvečen zgodbi Francija in Zofke Kosič, ki sta se v času vojne spoznala v Egiptu. Zofka se je leta 1938 pridružila materi Kristini Sulič, ki je v Egipt odšla zaradi družinskih dolgov, ter se izučila za guvernanto in delala v Kairu. Franci iz Ilirske Bistrice je bil leta 1940 mobiliziran v italijansko vojsko, po zajetju pa se je pridružil jugoslovanskemu bataljonu in kasneje kot mehanik delal za angleške letalske sile RAF.
Spoznala sta se v Slovenskem domu v Kairu, kjer so se Slovenci zbirali ob mašah in praznovanjih. Med letoma 1942 in 1945 sta bila pogosto ločena, zato so postala pisma njuna glavna vez. V njih sta si izpovedovala ljubezen, si vlivala pogum, opisovala vsakdanje življenje in skrbela drug za drugega tudi na daljavo. Zofka je v Francijevem imenu pisala njegovi družini v Ilirsko Bistrico, saj se on kot italijanski dezerter ni upal neposredno oglašati. Poročila sta se leta 1944, po vojni pa sta se kljub možnostim za odhod v Kanado ali Avstralijo odločila za vrnitev v Ilirsko Bistrico.
Večer se je zaključil z razmislekom o pomenu medsebojne tolažbe in vlogi posameznika v zgodovini. Sonja Kosič je izpostavila etiopski pregovor: »Besede, ki te potolaži, si ne moreš napisati niti izreči sam«, s čimer je povzela bistvo dopisovanja med Francijem in Zofko, ki sta si v vojnih letih prek pisem dajala moč. Ob tem je bilo poudarjeno, da zgodovine ne oblikujejo le politiki in generali, temveč tudi »mali ljudje« s svojimi življenjskimi zgodbami.
Sonja Kosič se zahvaljuje prof. dr. Katji Mihurko, da je vključila pisma družin Šušmelj in Kosič v elektronsko zbirko Pisma (www.pisma.org) ter omogočila izid knjige. Skupaj z dr. Milanom Mrđenovićem sta opravila odlično uredniško delo.
