V četrtek, 16. aprila 2026, se je v Knjižnici Makse Samsa odvil drugi večer iz cikla predavanj in pogovorov Kette in Cankar: med domačo tradicijo in prostrano pokrajino evropskega modernizma. Osrednji del večera je bilo predavanje literarnega zgodovinarja, pesnika in esejista prof. dr. Denisa Poniža z naslovom Cankarjevo sprejemanje in razumevanje Kettejeve lirike. Predavanju je sledila razprava z obiskovalci, ki jo je moderirala prof. ddr. Urška Perenič. Večer so z branjem izbrane Kettejeve poezije obogatili člani Literarnega društva Ilirska Bistrica.
Obiskovalce je uvodoma nagovorila prof. ddr. Urška Perenič, ki je poudarila, da so študijska leta čas, ko si mladi lahko najbolj razširijo obzorja, čeprav se tega pogosto premalo zavedajo. V nadaljevanju je namenila širši pogled na slovensko književnost, ki je skozi zgodovino rasla ob izjemnih posameznikih, ki so jo dvigali na raven »Literature«, kot jo opredeljuje Ivan Prijatelj. Ta je namreč literaturo razumel kot najvišjo stopnjo narodnega razvoja in prav v ta vrh sodita tudi Ivan Cankar in Dragotin Kette.
Sledilo je predavanje prof. dr. Denisa Poniža, ki je uvodoma spregovoril o štirih osrednjih predstavnikih slovenske moderne. Pojasnil je, da so Ivan Cankar, Dragotin Kette, Oton Župančič in Josip Murn ustvarjali v času njenega oblikovanja, vendar niso nastopali kot enotno gibanje s skupnim programom. Kljub sorodnim pogledom na literaturo in družbene razmere so ohranjali izrazite individualne poteze, zaradi katerih je prihajalo do različnih pogledov in estetskih razhajanj, zlasti ob presojanju lastne in tuje literature. Omenil je tudi, da so bili povezani s širšim krogom književnikov, a so prav ti štirje najbolj zaznamovali čas. Njihove poti so se prepletale, včasih tudi razhajale, in prav iz tega se je oblikovala slovenska moderna. Spregovoril je tudi o njihovih življenjskih razmerah ter posebej izpostavil tragično usodo Ketteja in Murna, ki sta umrla v isti sobi ljubljanske Cukrarne.
V nadaljevanju se je posvetil Cankarjevemu odnosu do Kettejeve lirike, ki jo je po pesnikovi smrti označil za največji talent po Francetu Prešernu. Izpostavil je tudi njegov oster spor z urednikom Antonom Aškercem. Cankar mu je med drugim očital poseganje v pesmi, saj je v prvi izdaji popravljal, krajšal in izpuščal verze. Po Poniževih besedah je Cankar s tem branil bistvo poezije, saj je verjel, da se je ne sme popravljati ali razlagati, temveč jo je treba brati v njeni izvirni obliki.
Večer se je zaključil z vabilom na tretje predavanje, ki bo v maju, ko bo gost Igor Grdina. Kot je poudaril dr. Poniž, literatura morda zahteva več zbranosti, a prav zato ostaja ključna za razumevanje kulture in človeka.
