Vabimo vas k ogledu razstave kafetjer zbiratelja Janeza Škrlja.
Razstavo si lahko ogledate v Knjižnici Makse Samsa od 8. 5. 2025 do 21. 5. 2025.
Skozi zbirko starih kafetier, mlinčkov in drugega kavnega pribora zbiratelj obuja spomine na čase, ko je prava kava dišala le v redkih domovih.
Zbiratelj Janez Škrlj je takole zapisal:
KAVISANJE
Bili so časi, ko je le v posameznih domačijah dišalo po pravi kavi. Sam sem odraščal v družini, kjer se je v mojem otroštvu pila le proja ali divka. Moji starši so si redko privoščili pravo kavo. Prvič sem surovo kavno zrnje prinesel iz Gorice koncem1966, ko sem končal 2. letnik srednje šole. Doma je mama na »šporgetu« spražila kavna zrna in smo jo zmleli v velikem »malenčku«, kjer smo mleli različna zrna in začimbe. Kave do dopolnjenega 18. leta nisem užival, saj mi ni prijala grenkoba kave.
Konec šestdesetih sem se večkrat zadrževal pri sosedih, kjer sem pomagal pri kmečkih opravilih, največ v času počitnic, in mnogokrat vonjal dišave ob praženju in kuhanju kave. Ob vseh prijetnih vonjavah sem prvič poskusil pravo kavo pri sosedovi strini ob njenem okroglem jubileju.
Strina sosedova je imela sorodnike v Trstu, zato so kavo lažje pretihotapili v Jugoslavijo, kjer le-te ni bilo na razpolago ali je bila zelo draga. V 60. letih so le sorodniki iz Trsta prinašali dobrine iz zamejstva, zato je kava dišala le v posameznih družinah na vasi. V vasi so si gospodinje, ki so imele čez mejo sorodnike, v 70. in 80. letih uredile potne liste tako, da so načrtno tihotapile blago, ki ga tukaj ni bilo (kava, praški, najlonke, kavbojke….).
Pravo kavo sem začel redno uživati komaj pri 21. letih, ko je prijetno dišalo iz določene pisarne in sem pogosteje sprejel vabilo na degustacijo kave.
Med svojim službovanjem me je pot vodila po celotnem Balkanu. V tistih letih sem nato spoznal veliko različnih načinov kuhanja in pitja predvsem turške kave. Kava eksprés se je razširil iz Slovenije na področje Balkana v poznih 80. letih, celo v Prekmurju dolgo ni bilo mogoče naročiti ekspresa.
Pribor, ki je ostal doma in pri sorodnikih me je spodbudil, da sem poleg šolskih knjig in petrolejk začel zbirati tudi pribor za pripravo prave kave. Poleg pribora iz naše družine mi zelo pri srcu kofetjera iz Topola.
Mnoge mlinčke, pražarni pribor in kafetiere bodo po domovih kmalu izrinili raznovrstni električni kavni avtomati. Z njimi pa bo za vedno izginil pristen in mamljiv vonj po pravi praženi kavi.
V spomin na kavo pri sosedovi strini sem napisal pesmico, za upodobitev kavnega mlinčka pa je poskrbel prijatelj Dolgan Frane v študijskih – 70. letih.
Pridite in doživite nostalgijo po pravi kavi!